Otroški odnos do denarja se oblikuje že precej pred prvo plačo. Pri žepnini, pri prvih prihrankih za želeno igračo in pri prvem razočaranju, ko denarja za nekaj vseeno zmanjka. V nadaljevanju je nekaj preizkušenih korakov, kako otroka naučiti varčevati, in en preprost primer, s katerim mu dobesedno pokažete, kako denar na varčevalnem računu raste sam od sebe.
Zakaj je žepnina dobro izhodišče
Žepnina je za večino otrok prvi denar, o katerem odločajo popolnoma sami. Zato je tudi dober “varen prostor” za učenje: napaka pri porabljeni žepnini pomeni izgubljeno igračo, ne izgubljeno stanovanje. Najbolj koristna je žepnina, ki je redna in predvidljiva, na primer vsak teden isti dan, ne priložnostna. Znesek naj bo tak, da otroku dopušča pravo izbiro: dovolj majhen, da ne reši vsega, dovolj velik, da ima o čem odločati. Smiselno jo je tudi ločiti od nagrajevanja za posamezna opravila, če se družina odloči tudi za to, saj tako otrok razume razliko med rednim prejemkom in dodatnim zaslužkom.
Trije koraki, ki dejansko delujejo
Prvi korak je skupen cilj. Otroci veliko lažje varčujejo za nekaj konkretnega, denimo kolo, igračo ali izlet, kot pa “na splošno”. Cilj in ceno napišite na vidno mesto, saj je napredek, ki ga otrok dejansko vidi, najboljša motivacija.
Drugi korak je razdelitev denarja. Preprosta in dobro preizkušena metoda je, da žepnino ob prejemu razdelite na tri kuverte ali kozarce: za takojšnjo porabo, za varčevanje in za deljenje ali darovanje. Otrok tako že od prvega dne vidi, da denar ni namenjen samo trošenju.
Tretji, najpomembnejši korak je, da prvo varčevanje postane resnično. Ko otrok prihrani prvih 20 do 50 €, jih dejansko položite, bodisi v hranilnik doma bodisi na pravi bančni račun. Konkreten, resničen znesek je veliko bolj prepričljiv kot obljuba “bomo pa videli”.
Prva prava lekcija: kako obresti dejansko delujejo
Najtežji pojem za otroke ni varčevanje samo po sebi, ampak ideja, da lahko denar zraste, ne da bi kdo karkoli naredil. Tu pomaga konkreten primer z resničnimi številkami.
Recimo, da otrok prihrani 200 €. Če ta denar leži doma v predalu, bo čez pet let še vedno 200 €. Če je denar na varčevalnem računu z obrestno mero (trenutne obrestne mere za depozite lahko preveriš v primerjavi depozitov), se mu vsako leto doda majhen znesek obresti, v naslednjem letu pa se obrestuje že ta nekoliko večji znesek. Točen izračun za poljuben znesek in obdobje naredita skupaj v depozitnem kalkulatorju: vnesita otrokovih 200 €, izberita nekaj let in mu pokažite, koliko bi na koncu dejansko imel. Za otroka je razlika med “200 € danes” in “200 € plus nekaj navrh čez pet let” veliko bolj oprijemljiva, ko vidi konkretno številko, ne le splošno razlago.
Za nasproten primer, torej koliko dejansko izgubiš, če denar samo leži na računu brez obresti, medtem ko cene rastejo, je uporaben tudi kalkulator oportunitetni strošek. Ta razlaga (inflacija) je bolj primerna za starejše otroke in najstnike.
Kaj s prihranki, ko jih je že precej
Ko prihranki prerastejo hranilnik, se večina staršev vpraša, ali naj odpre pravi bančni račun v otrokovem imenu. Več slovenskih bank to omogoča, praviloma z računom, ki ga do otrokove polnoletnosti upravlja starš ali zakoniti skrbnik. Pogoji, starostne omejitve, morebitni stroški vodenja in obrestna mera se med bankami razlikujejo, zato jih pred odločitvijo preveri neposredno pri svoji banki.
Žepnina proti “delu za denar”
Pogosto vprašanje je, ali plačevati otroka za pospravljanje sobe ali pomivanje posode. Praktična rešitev, ki se pri marsikateri družini obnese, je ločiti osnovna gospodinjska opravila, ki so del družinske odgovornosti in niso plačana storitev, od dodatnih, večjih opravil, za katera se družina po dogovoru odloči plačati. Tako žepnina ostane predvidljiv, brezpogojen prejemek, dodatno delo pa jasno ločena priložnost za dodaten zaslužek.
Želja ali potreba
Ena najbolj uporabnih navad, ki jo otrok lahko osvoji zgodaj, je kratek premislek pred vsakim večjim nakupom: je to nekaj, kar res potrebujem, ali nekaj, kar si samo želim? To ne pomeni, da je želja nekaj slabega, pomeni le, da otrok zavestno izbira, namesto da denar zapravi impulzivno. Ista navada je koristna tudi odraslim, le da so zneski večji in napačne odločitve dražje.
Povzetek
Otroka ne nauči varčevati eno samo predavanje, ampak ponavljajoča se izkušnja: redna žepnina, viden cilj, resnično shranjen denar in vsaj en konkreten primer, kjer sam vidi, da denar na varčevalnem računu dejansko zraste. Za realen prikaz uporabite depozitni kalkulator in primerjavo depozitov. Z resničnimi, trenutnimi številkami lekcija obrodi veliko več kot katerakoli teorija.